Prvi poraženec je že drugi na lestvici

Napočil je dan, ko se je bilo treba pripraviti na povratek. Po zajtrku smo spakirali prtljago in do 10h pospravili sobo. Vmes je od nekod prišla novica, da pogrešajo šest članov ekipe Burundija, ki je stanovala v isti stavbi. Policija spodaj dan poprej in nepospravljena soba sta nenadoma dobila smiseln zaključek. Izginili so menda še pred podelitvijo nagrad, dva pa so danes že opazili na meji s Kanado, kjer bodo najbrž iskali azil.

Ker smo imeli še dve uri časa, smo se odpravili na ogled Bazilike narodnega svetišča brezmadežnega spočetja, ki je bila del samega kampusa. Stavba je kar velika in površen ogled je vzel uro in pol. Bogato okrasje je kazil delovni oder, nad katerim dokončujejo osrednjo kupolo, ki bo nared konec leta. Spodnji prostori so bili opasani z marmornimi ploščami, na katerih so bili izpisani donatorji, namen ali v spomin koga je bil prispevek darovan. Ko smo že ugibali, ali je naš prvi voznik Lyfta zamenjal Slovenijo s Slovaško, pa smo spodaj med kapelicami zagledali tudi Marijo Pomagaj z Brezij. Duhovnik je tam ravno maševal, pa smo jo slikali samo od daleč. Na poti ven smo se ustavili še v prodajalni spominkov, kjer sva David in jaz kupila nekaj stvari za domače.

Ko smo se vrnili, je trajalo še nekaj časa, da je po nas prišel avtobus in nas odpeljal v Thurston Hall, od tam pa z naslednjim avtobusom na letališče Dulles. S pomočjo telefonske aplikacije letalske družbe KLM smo opravili prijavo na let še v internatu in si tako na letališču prislužili prednostno obravnavo. Ko smo oddali robota med prtljago in opravili preglede, je bilo na voljo še nekaj časa za kosilo. Po njem pa sem si vzel nekaj minut za nekaj spodbudnih besed ob zaključku poti. Fantje so v robota vložili ogromno časa, trpelo je zdravje in šolski uspeh, tvegali so popravne izpite, rezultat pa je bil, kot je bil. Fantom je bilo potrebno povedati, da so se ne glede na rezultat dobro odrezali, da sem bil vesel, da pritiski niso razbili enotnosti in da niso zašli v konflikte, da niso popuščali do samega konca, da so se borili kot levi, da so se izkazali tako, kot je treba in da sem nanje ponosen. Realnost je pač taka, da je zmagovalec samo eden, prvi poraženec je že drugi na lestvici in da je povsod zraven tudi kakšna kuhinja. Napetost je vidno popustila. To bi moral narediti že prej.