Končno Koreja!

Odbilo je jutro v nedeljo 4.10.2026. Zbrali smo se v delavnici Zavoda 404, natovorili robota in prtljago v kombi in osebni avto ter se napotili proti Zagrebškem letališču. Dobro uro dolga pot je minila in že smo zavijali škatlo za robota in kovčke v folijo za sendviče. Škatlo smo peljali dve nadstropji nižje za preverbo oversized prtljage.
Oddaja prtljage je šla tekoče skozi, na varnostnem pregledu smo pa prejeli pričakovana vprašanja glede baterij za robota in lepilnega traku (“Šta če ti ovo?”). Tako smo drveli proti primernim vratom, stali par minut in se tako nenamenoma znašli na prvem mestu vrste. Usedli smo se na letalo do Varšave in za res začeli pot do olimpijade robotike FIRST Global Challenge. Na poti smo malicali žepke s špinačo oz. z jabolki. Med letom smo imeli priložnost spremljati mladega hostesnika Tima, ki je pogosto oviral prehod. Na koncu je ugotovil, da bo le enkrat mlad in je želel preveriti okus naslonjal za roke, kar je njegova mama aktivno preprečevala (“Tim, lahko ližeš mami, ne pa letala”).
Kmalu smo pristali na poljskih tleh, kjer radi omenjajo bobre. Nekje 50 minut smo imeli za pristop, zato smo podaljšali korak in uspešno ujeli naslednji boarding. V vrsti smo srečali tudi prijatelje iz Norveške z novo zasedbo. Na letalu smo imeli privilegij poslušanja Chopenovih skladb, gledanja filmov ali pa nespanja zaradi joka dojenčka. Brbončice smo lahko pripravili za korejsko hrano, saj so nam za večerjo in za zajtrk dali meso s testeninami, prilogo (kimči, hobotnica), sadjem. Si pišemo, ko pristanemo v Južni Koreji, torej čez 10 ur in 30 minut.
Do naslednjič,
lahko noč
