Preskoči na vsebino

Srečno do Seoula

· 7 minut branja

Pristanek letala družbe LOT nam je premaknil čas za 7 ur vnaprej. Na letališču smo veseli pokazali dokumente, obraze in pustili prstne odtise za vstop v državo. Kovčke smo hitro našli, enega celo s posebno rumeno ključavnico, kar pomeni da ga je potrebno odpreti in argumentirati zaradi orodja.

Namesto enega kovčka smo preprosto prejeli napis v plastičnem zabojčku, da naj se lastnik oglasi pri oknu za vračila. Takoj smo dobili čudne prve vtise, saj ljudje (zaposleni) niso vedeli, kje naj bi bilo to čudežno okno. Rešitev je tičala v ogromnem ekranu, kjer smo vzpostavili klic z operaterjem, ki nas je znal napotiti na okno družbe LOT, kjer je izpolnjenemu obrazcu sledila lepa hvala in zagotovitev, da bo čez 24 ur kovček že zelo blizu.

Sprehod skozi prostore letališča nam je pokazal otočke razstlin, urejen prostor, neznane trgovine in še kaj več. Po še nekaj časa iskanja smo uspeli najti sprejemno okence za naše olimpijske tekmovalce, na kar smo še malo počakali in prečkali semafor z ogromnimi številkami in ujemajočo se barvo robnika ter se vkrcali na avtobus z motorizirano oporo za noge. Prijetno presenečeni smo se zapeljali proti Oakwood Preimeri hotelu v mestu Incheon, ki je najbližje letalšiču.

Na poti smo videli velike mostove, dominantnost Hyundai in Kia avtomobilov, velike blokovske stolpnice in tovorne ladje, ki plujejo v pristanišče. Avtobus nas je odložil pred 305 m visoko zgradbo, ki zajema 65 nadstropij. Prtljago smo odložili, saj so še 3 ure do prijave in smo se napotili okoli hotela. Prva postaja so bile trgovine čez cesto, kjer smo našli nabor restavracij in njihovo trgovino Nice to CU, kamor smo šli po sokove in prigrizke. Hitro smo ugotovili, da bo preizkušanje novih stvari tukaj pestro, saj niti sok iz koruze, niti sok iz žitaric nista bila vredna pohvale, posušeni deli hobotnice so pa bili tudi kar žvečilni izziv. Ostali sokovi iz nam znanih sadežev pa niso razočarali. Presenetilo nas je, da ob plačilu s kartico moraš pustiti podpis na majhni grafični tablici.

Za tem smo se našli z nekdanjim članom in mentorjem Jako, ki je tudi letos prišel pomagati izpeljati dogodek kot prostovoljec. Napotili smo do Hakoya ramen restavracije, kjer smo srečali mentorsko zasedbo hrvaške reprezentance. Prejeli smo dober napotek, da če gospod pravi da je malo pekoče, mu ne smemo verjeti. Ko so ogromne sklede pristale pred nami skupaj z prilagami posebne vrste ingverja, se par minut nismo pogovarjali, temveč uživali v okusih.

Gospoda smo pred odhodom še vprašali, če ima predlog kako priti do Seoula, ki je sicer manjše mesto od Incheona, vendar je glavno in najbolj poseljeno. Prejeli smo informacije o točnem avtobusu, medtem ko nam je Jaka zaupal kako deluje plačevanje poti na avtobusu oz. metroju. Tako smo šli po transportno kartico EZL, ki jo morajo uporabiti lastniki Android telefonov, pri čemer so jabučarji malo bolj priviligirani, saj potrebujejo le aplikacijio T-Money.

Na recepciji smo prejeli kartice za dve sobi v hotelu s petimi zvedzicami, pri čemer so dijaki bili poseljeni v 48. nadstropju, mentorja pa primerno distancirana v 55. nadstropju.

Ker je danes, ponedeljek, naš edini prosti dan, smo se napotili do avtobusne postaje Incheon the Sharp First World, kjer smo se usedli na avtobus M6450 in se napotili proti Gangnam delu Seoula. Komplikacije v komunikaciji se niso ustavile le pri pisavi, vendar tudi pri dogovoru, da želimo plačati za več ljudi z ene kartice, komplikacije je voznik reševal par postaj. Dobro uro dolga pot nas je pripeljala do mesta z 10 milijon prebivalci.

Peš smo se napotili naprej do prodajalne z elektroniko, do kamor smo že dobili vtis Soulskih ulic, polnih restavracij in različnih trgovin. Stoplnica z 11 nadstropji stojnic je ponujala predvsem figure animiranih likov, nekaj stare avdio-elektronike, video igre in podobno. Med stojnicami se nismo sprehajali sami, saj je bilo veliko mladostnikov in mladostnic skupaj z nami tam, v upanju da bodo našli zbirateljski kos opreme.

Potepanje smo končali v Lotte trgovini v pritličju, kjer smo zagrabili prigrizke in pijačo ter se napotili proti naslednji destinaciji, kipu posvečenemu Gangnam style plesu. Kmalu smo cenili velikost Slovenije in njenih mest, saj je na pogled kratek sprehod postal daljši kot bi si lahko želeli. Namreč Google maps menda ni prav dolgo v Južni Koreji, zato ne zna oceniti čas pešpoti med dvema točkama. Tako smo prehodili dobrih 10 km peš in se ob tem nagledali vseh nenavadnih znakov, restavracij in košev za smeti.

Ugotovili smo, da so prebivalci koreje nori na tenis in golf, saj imajo posebne trgovine, predvsem za slednjega (npr. Nike Golf). Kar nas je na pešpoti presenetilo, je bila tudi količina visoko klasnih avtomobilov pred naključnimi restavracijami in pivnicami v naključnih ulicah.

Končno smo prepešačili vse prehode za pešce in na poti do shopping centra COEX uživali v širokih pločnikih s skoraj nič ljudmi. Najbolj smo se morali namatrati, da smo našli vhod v shopping center, zato smo šli vanj kar skozi podhod sosednjega hotela. V nakupovalnem središču smo srečali različne trgovine in restavracije, vendar naš cilj je bil si ogledati poseben prostor v izgledu knjižnice.

Ker se je čas zapiranja hitro bližal, smo našli izhod in se ob glavni cesti napotili do Gangnam style kipa, kjer imajo prijazno pripravljen ekran za predvajanje nekoč popularne skladbe glasbenika PSY.

Noč še ni pozna, zato smo izkoristili čas in obiskali še budistični tempelj Bongeunsa čez cesto, kjer smo v popolni tišini hodili po klancu navzgor in si ogledali sveto mesto. Dobili smo veliko več kot smo pričakovali, saj nas je na vrhu pričakal ogromen lepo osvetljen spomenik, za tem ko smo že šli mimo prostorov za molitve.

Zadnja stvar, ki je ostala je da ujamemo avtobus nazaj. Udobno smo se namestili na pravilni postaji, na kar smo par minut pred prihodom zasledlili enega izmed prvih angleških napisov, ki je pravil da se bo avtobus ustavil na nasproti strani ceste. Hitro smo stopili, ujeli zeleno luč na semaforju in z nekje dvema minutama počitka se udobno namestili na avtobus. Tokrat smo vozniku avtobusa kar pokazali prevod “pet oseb” in je šlo vse kot bi moralo. Namreč naj bi imeli prebivalci koreje drugačen način kako z eno roko pokažejo številko pet (namesto petih stegnjenih prstov, zaprta pest z iztegnjenim palcem). Na poti nazaj smo občutili razliko v udobju med eletričnim in navadnim avtobusom.

Željni počitka smo se vrnili v hotel, razpakirali stvari, postavili kupljene suvenirje na polico in se odpravili spat.

Do naslednjič,

annyeonghi jumuseyo